Spletna trgovina je bila del mojega življenja odkar pomnim, saj je oče odprl svojo že skoraj dvajset let nazaj. Tako sem se tekom odraščanja srečala tako s skladiščem, pisanjem računov, pakiranjem paketov kot s stikom s strankami. Pri trinajstih letih sem si kupila vzorčast zvezek na spiralo in vanj začela pisat sanje in vizijo o moji spletni trgovini. Par let kasneje, pri mojih sedemnajstih mi je oče rekel stavek, ki se ga spomnim še do danes »ti imaš res izredno dober občutek za to. Izkoristi ga.« ko se zdaj spomnim na to, mi je skorajda smešno, ker takrat nisem imela pojma, kje vse mi bo to deset let kasneje prišlo prav, saj digitalni marketing leta 2011 še niti ni bil pojem, kaj šele poklic, ki ga bom opravljala deset let kasneje. Ampak vedno sem vedela, da je to le prehod in da sanje o moji spleti trgovini ostajajo in ne bodo šle nikamor, dokler jih ne uresničim.

Na prehodu v dvajseta leta sem se lotila čim večih študentskih del, da sem si nabirala izkušnje, širila obzorja in predvsem varčevala prihranke, da bi nekega dne lahko vložila v nekaj svojega. Leta 2017 sem tako sedem mesecev noseča (dober tajming, vem) pljunila v roke in nastala je Modna Fabrika. Najino stanovanje v Novem mestu je naenkrat postalo skladišče škatel poln kopalk, s katerimi sem se odločila začeti in Žiga mi je moral vsak dan na nov konec sobe namestiti ogromno ogledalo, ker nisem imela budgeta za karkoli drugega, kot da kopalke slikam na sebi. Po tem, ko mi je s par mesecev starim Maksom uspelo že prvo sezono zaključiti uspešno, je moj profil začel hitro rasti in začeli so se mi odpirati tudi drugi načini dela. Ker smo takrat že vedeli, da zapuščamo Novo mesto in da se ponovno selimo, tokrat celo v tujo državo, sem vedela, da imam s selitvijo in enoletnikom že dovolj polne roke brez, da seboj sem in tja selim celo zalogo spletne trgovine, zato sem se odločila izkoristiti načine dela, ki mi jih je nudil internet. V sezoni 2018 sem krmilo trgovinice tako predala svoji mlajši sestri in sama ostala v stiku z znamko le kot model in ponosna ambasadorka. Druga sezona se je zaključila še bolj uspešno in uspeli smo (oziroma ji je) prodati čisto vso zalogo.

Naše življenje je takrat postalo še bolj nepredvidljivo, zanosila sem z Auroro, selili smo se iz Slovenije, v Nemčijo in Litvo spletna trgovina je ostajala v ozadju mojih misli le kot nekaj, k čemur se bom spravila nekoč, ko se vrnemo v Slovenijo in me moja otroka ne bosta več potrebovala 24/7. To se je zgodilo 2019, ko smo pristali v Kopru. Do tiste točke sem bila že tako vpeta v svet marketinga, brendinga itd., da v moji glavi iskanje dobaviteljev ni bilo več dovolj, da bi izpolnilo mojo željo po tem, koliko vpeta želim biti v svojo znamko. Želela sem otipati blago, preden ga izberem, želim narisati skice (sicer zelo amaterske, ampak okej) vsakega kosa, detajla in z ljubeznijo polikati kos preden ga lično zložim v brendirano škatlo. Tokrat sem želela stopiti nivo višje. Ampak najt ljudi, ki bi bili dovolj sposobni, imeli dovolj izkušenj in opreme, da bi lahko z njimi izpeljala tole od začetka do konca, je bil najtežji del ustvarjanja Mére in če sem čisto iskrena, sem vmes že parkrat skoraj obupala.

V začetku 2020 – takrat, ko je življenje potekalo še po normalnih tirnicah, se mi je končno nasmehnila sreča in našla sem šiviljo s katero sem vedela, da bo to mogoče. Kolekcija, ki bi morala iziti že poleti 2020, pa jo je ustavila nenadna epidemija, se je prestavila na jesen in tudi tokrat smo lovili zadnje minute, da nam je kolekcijo uspelo posneti dobesedno en dan, preden so ponovno zaprli občinske meje.

Kljub nešteto zapletom, oviram in prilagoditvam, ki sem jih morala sprejeti, je prva kolekcija končno ugledala luč sveta in upam, da je to šele začetek nečesa, kar bom čez trideset let ponosno predala svojima otrokoma (če bosta želela, seveda).

Hvala vsem, ki ste na kakršenkoli način podprli mojo znamko, četudi le s tem, da ste prebrali mojo zgodbo.